Drage sestre skavtinje, dragi bratje skavti!
Spoštovani prijatelji in starši, cenjeni gostje!

Dovolite mi, da Vas v imenu Slovenske Zamejske Skavtske Organizacije toplo pozdravim in voščim, da bi današnji dan preživeli v skavtskem in prijateljskem duhu. Naj bo ta dan praznično obarvan in želim si da bi ga prav vsi občutili in zaživeli kot srečanje ob praznovanju 50.letnice skavtizma v zamejstvu in 80.letnice skavtskega gibanja na Slovenskem.

Rad bi povdaril prav ti dve obletnici in obrazložil, zakaj smo si zamislili Sv.Višarje kot kraj srečanja. Minilo je že vec kot 50 let od kar se je prvič sestala v zamejstvu skavtska skupina. To je bilo leta 1951 v Škednju pri Trstu. Gospod Lojze Župančič se je za to zavzel, ko je prebral knjigo našega ustanovitelja Roberta Baden-Powella in takoj ustanovil vod izvidnikov. Leto kasneje, točneje poleti leta 1952, pa so se podali na prvi skavtski tabor. Šotore so postavili prav tukaj, na Sv.Višarjah. Uspeh prvega tabora je razveselil mlade tržaške skavte. Že naslednje leto je profesor Ivan Theuerschuh pristopil v skavtske vrste in kot starešina vodil novo organizacijo vse do 80h let. Temu uspehu in zgledu je sledilo mnogo drugih. Tako so leta 1959 nastale Slovenske Tržaške Skavtinje pod vodstvom dr. Jožeta Prešerna in takoj nato voditeljice Vere Lozej. Na Goriškem so se prvič organizirano srečevali skavti od leta 1964 na pobudo dr. Kazimirja Humarja in prof. Kranerja. Skavtinje pa so ustanovile lastno organizacijo leta 1967. Delovanje na Koroškem ima prav tako dolge korenine. V Celovcu so se začeli zbirati že leta 1956, prve obljube pa so bile leta 1959 na pobudo g. Rovana. Torej mnogo letnic, ki pa dokazujejo, da segajo naše korenine v prejšnje stoletje in da na te ne smemo pozabiti. Obratno, moramo biti ponosni, da imnamo take prednike. In to je seveda skrivnostna moč naše organizacije.

Govoril sem o zgodovini naše organizacije, o petedesetih letih delovanja na Tržaškem, Goriškem in Koroškem, govoril sem o prvem taboru, ki se je vršil pred 50. leti prav tu, na Sv. Višarjah. Želel pa bi vam predstaviti še drugo obletnico. V tekočem letu 2002 se spominjamo na 80. letnico nastanka prve skavtske skupine (Župa skavtov v Sloveniji), ki se je podala na prvi tabor leta 1923 v Kamniško Bistrico. Torej tudi na Slovenskem segajo korenine skavtskega gibanja prav globoko v zgodovino našega naroda.

Povdaril pa bi še to: praznovanje 80. letnice skavtskega gibanja na Slovenskem, 50. letnice naših prednikov Slovenskih Tržaških skavtov, prvega tabora na Sv.Višarjah ima svoj pomen če razumemo, kako je pomembna naša organizacija za mladino, za razvoj telesa in duha, za bodočnost pokončnega in poštenega Slovenca, zavednega katoličana in odgovornega državljana. Skratka praznujemo 50-letnico obstoja in nepretrganega delovanja, v resnici pa praznujemo tisoče članov, ki so stopili v naše vrste in se naučili živeti po skavtskih zakonih, predvsem pa so od skavtskega življenja odnesli izkušnje, ki jih malokatera mladinska organizacija lahko nudi članom. In to je tudi odgovor na vprašanje: "Kako lahko organizacija neprenehoma deluje že petdeset let?"

Res je to težko razumeti; verjetno pa si vsi tukaj navzoči takega vprašanja sploh ne bi postavili. Za nas, ki smo trenutno aktivni člani organizacije, za vse tukaj navzoče, ki so bili nekdaj aktvini člani (skavti pa so ostali za vedno) ali za starše, ki nam sledijo odkar smo prvič obljubili, sploh ni dvoma: organizacija gre naprej... kot življenje. Ko postane skavtu jasno, da je od skavtskega življenja mnogo prejel, potem mu je tudi jasno, da mora posredovati dalje vse izkušnje in dati možnost mlajšim, da sami doživijo pravo skavtsko življenje. In to se imenuje žrtvovanje. Žrtvuje se s tem, da vodi sestanke, organizira in pripravlja srečanja ali izlete, orientacijske igre in pohode, tabore... dela za dobro članov in istočasno, mogoče nehote, za obstoj Slovenske Zamejske Skavtske Organizacije. In pomislimo koliko takih skavtov imamo, koliko voditeljev je v vseh teh 50. letih pripomoglo, da je naša organizacija in z njo skavtizem na Slovenskih tleh preživel in še vedno živi.

Res je, da so se družbene razmere spremenile. Spremenil se je standard življenja, današnji stil je vedno bolj različen. Zahteve mladine so se spremenile, živimo v izobilju in postajamo vedno bolj zbirčni. V skavtskih vrstah pa ostajajo ideali vedno isti. Te so točke, ki jih je sam Baden Powel zapisal in sam ponudil prvim skavtom na začetku prejšnjega stoletja. Baden Powel je dejal, naj sloni vzgojna metoda na vzgoji značaja, na telesni moči, na ročnih spretnostih in duhovnosti ter pomoči bljižnjemu. In res upam, da nam to uspeva tudi nam, tako kot je uspelo našim prednikom in tako kot bo uspelo bodočim generacijam. Kajti geslo naše organizacije "kar najbolje - vedno pripravljeni - služiti" bo ostalo vedno enako. In razlikovalo se bo od ostalih organizacij.

V naših vrstah se mlademu nudi priložnost, da skupaj s sovrstniki doživlja pustolovščine, v igri spoznava svoje talente, preživlja svoj čas v slovenskem okolju, spoznava lepote narave, se duhovno in versko obogati in po svojih sposobnostih pomaga bližnjemu. Vse to pa skušamo uresničiti na način, ki je najbolj primeren starosti člana. Morda se marsikomu to zdijo samo puhle besede. Nam pa se gre za to, da bi spreminjali svet. Baden Powell je rekel, da moramo svet zapustiti vsaj kanček boljšega, kot smo ga našli. Začeti moramo pri posamezniku in ga spomniti na bogastvo, ki je v njem, in opozoriti na to, kar se okoli njega dogaja.

Vrednote, ki jih preko svojega delovanja skušamo posredovati, niso torej različne od tistih, v katere so verjeli prvi skavti v petdesetih letih. Da pa bi lažje pritegnili pozornost mladih, se je spremenil pristop do dela, prav ta pa je skrivnost naše organizacije, ki je kljub polovici stoletja še vedno zelo mlada.

Naj bo naša Slovenska Zamejska Skavtska Organizacija tudi v prihodnje taka, danes pa ji seveda želimo še na mnoga leta!

Vsem Vam pa želim da bi vam to srečanje ostalo v spominu in da bi vsi skupaj odnesli na naše domove prijeten in trajen spomin.

Bodite pripravljeni!