Vloga skavtizma danes

"Kar najbolje - vedno pripravljeni - služiti!"

Pod tem geslom prispeva Slovenska zamejska skavtska organizacija že celih petdeset let “k vsestranski rasti svojih članov, k njihovemu telesnemu, duševnemu in duhovnemu razvoju, da odrastejo v celostne osebe, sposobne svobodnih in odgovornih izbir” (po statutu). O vlogi, ki jo je ta mladinska organizacija imela in jo še vedno ima v tretjem tisočletju, je tekla beseda na okrogli mizi v petek, 19. oktobra 2001, v centru Lojze Bratuž v Gorici.

Okroglo mizo, ki jo je vodila Alenka Štoka in pri kateri se je zbralo lepo število skavtskih voditeljev, bivših skavtov in prijateljev, je uvedel kratek film o zgodovini skavtizma v zamejstvu, nakar so gostje iz svojega zornega kota opisali svojo skavtsko izkušnjo, predvsem pa podčrtali tiste pozitivne vrednote, ki so jim še nadalje pomagali na njihovi življenjski poti. Tako je prof. Marijan Kravos, tudi kot oče dveh malih volkuljic, podčrtal veselje in srečo, ki jo nudi organizacija otrokom, ob tem pa tudi dejstvo, da je SZSO edina mladinska organizacija, ki ustvarja okoli oltarja neko širšo skupnost, v kateri se mladi učijo jemati si odgovornosti.

Novogoriški duhovni asistent Ivan Likar je pripovedoval, kako ga je pri skavtizmu prijetno pretreslo predvsem to, da se vse začne pri skupni izkušnji, kar je podobno angleškemu vzgojnemu sistemu learning by doing, pri čemer je potrebna tudi neka načrtovalna miselnost in preverjanje vsakega načrta posebej. Ob tem vsak član posebej napreduje, pri volčičih z lovom na plen, pri izvidnikih z doseganjem etap, pri roverjih in voditeljih pa sloni samonapredovanje že na načrtovanju lastnega osebnega razvoja. Onkolog v Avianu in obenem bivši Akela v goriškem krdelu Simon Spazzapan je svoj zorni kot predstavil z geslom: skavtizem kot stil življenja, v katerem vsakdo začuti moč skupnosti in se uči delati v ekipi. Priznani zdravnik je svoje pripovedovanje obogatil tudi z ganljivim pričevanjem svojega dela s terminalnimi bolniki. Dolgoletna starosta tabornikov Rodu modrega vala Živka Persič je poudarila iskrene prijateljske vezi, ki se lahko spletejo znotraj organizacije: "Ob tem, da spoznavaš druge, odkrivaš obenem tudi samega sebe!" Na žalost se delo, ki ga obe organizaciji opravljata z mladino, ne vidi navzven in tudi vzgoja, ki jo nudita ni pretirano priznana s strani širše skupnosti; vsakdo, ki pa je stopil v skavtske ali taborniške vrste, se bo zavedal, da sta mu ti dve organizaciji oblikovali osebnost, samozavest, komunikativnost, načrtovalno miselnost, nenazadnje pa tudi narodnostni čut. Po besedah Matije Černica, ki je bil s prisotnimi v dvorani telefonsko povezan, saj se je takrat nahajal v Londonu, kjer služi kot bančnik, je treba skavtizem živeti. Po družinski celici je ravno skavtska organizacija tista, ki gradi osebnost, dinamičnost, vztrajnost in potrpežljivost, ob tem pa tudi odgovornost in samostojnost.

Pri vseh sogovornikih pa so prišle na dan tudi nekatere negativne točke, ki bi jih lahko strnili v dve glavni. Skavtska organizacija bi morala poglobiti odnose s starši članov. Nesporno je dejstvo, da je družinska celica tista, ki v prvi vrsti nudi vzgojo, skavtska organizacija pa lahko to vzgojo nadgrajuje in poglobi, zato je sodelovanje obeh več kot potrebno. Drugi problem, ki je bil izpostavljen, pa je problem duhovnosti: skavti bi morali povečati odnos z institucionalno Cerkvijo, saj obe skrbita za duhovno rast človeka in bi morali zato dobiti skupno govorico in globlje sodelovanje. Ob vsem tem pa je treba dodati še pomen vzgoje voditeljev. V zadnjih letih je na tem področju SZSO naredila velike korake, saj mora vsakdo, preden postane voditelj, opraviti dve taborni šoli, pri tem pa se mora tudi sam izpopolnjevati z branjem primerne literature in obiskovanjem seminarjev.

V debati, ki je sledila, pa je bilo izpostavljenih več točk; najprej, če je taka organizacija, kot je lahko skavtska ali taborniška, še aktualna v dobi Interneta, telefončkov, playstationa. Odgovor na to vprašanje pa je bil jasen: v kolikor teži današnji svet vedno bolj v individualizacijo, v omejevanje osebnih stikov zgolj na e-maile in SMS-e, ima taka organizacija še večjo vlogo kot prej. Ker pa sloni na delu z mladini, sloni torej na človeku in ne more zato zamreti. Vprašanje, ki je naknadno še razburilo duhove pa je bilo predvsem to, kako se lahko organizacija pokaže navzven. Voditelji se namreč zelo trudijo, da bi otrokom nudili čimveč in bi seveda pri tem radi, da bi bilo otrok čimveč. Organizacija bi se morala več odpirati navzven, pokazati svojo metodološko pot, dokazati širši javnosti, da čeprav rezultati niso takoj na dlani, dejansko prispeva "k vsestranski rasti svojih članov, k njihovemu telesnemu, duševnemu in duhovnemu razvoju, da odrastejo v celostne osebe, sposobne svobodnih in odgovornih izbir", kot je bilo na debati jasno razvidno.