SZSO.ORG -> Kaj delamo -> Program dejavnosti

POMAGAJMO UKVAM

Že vsi vemo, da je konec avgusta Kanalsko dolino zajela huda ujma. Mogoče pa ni ravno vsem znano, da se je že takoj prve dni po ujmi skupina skavtov odpravila v Ukve in prostovoljno pomagala pri obnovitvenih delih. O tej izkušnji smo se pogovorili z Mitjo Ozbičem, udeležencem te akcije.

Kako ste sploh zvedeli za to, da so tudi prostovoljci dobrodošli in kako ste se organizirali tisti konec tedna, torej samo nekaj dni po poplavah?

V resnici povedano, nisem nikjer slišal pozivov, naj se javijo prostovoljci. V Žabnice smo tako telefonirali na lastno pobudo, kot skavti, ki skušajo v trenutku potrebe pomagati svojemu bližnjemu, v kolikor je bilo skavtsko gibanje ustanovljeno ne le za vzgojo dobih državljanov, ampak tudi kot civilna zaščita v primeru potrebe in nezgod.

Ob tem pa je zanimivo, da sem v Ukvah srečal koordinatorja deželne civilne zaščite italijanskih katoliških skavtov AGESCI, ki mi je povedal, da jim je centrala civilne zaščite v Palmanovi rekla, da ne potrebujejo prostovoljcev in je zato skavte iz vrst AGESCI, ki so bili pripravljeni na odhod v Kanalsko dolino, pustil doma. Nihče tudi ni aktiviral npr. civilne zaščite dolinske in zgoniške občine, ki sta se odpravili na pot šele dva tedna po nezgodi in še to prostovoljno, kar je meni znano. Po drugi strani pa so prišle iz sosednje Avstrije in celo iz pobratenih krajev Nemčije na stotine gasilcev, ki so res zgledno delovali na terenu, saj je bila vsaki ekipi dodeljena točno določena hiša, na kateri je bil list s številko delovne skupine. Take organiziranosti pa nisem zaznal na italijanski strani, kjer so si prostovoljci nekako sami iskali delo po vasi in kjer je bilo res veliko motoriziranih sredstev gasilcev in predvsem civilne zaščite z italijansko registrsko tablico, manj pa ljudi.

Nekaj dni po poplavi smo poklicali v Žabnice našega prijatelja in bivšega člana skavtske organizacije Petra Gerdola. Slednji je, poleg znanega dela pri Promotouru, zelo aktiven tudi v krajevni stvarnosti. Tudi sam je tako vse dni vodne ujme sodeloval v akcijah krajevne civilne zaščite in prostovoljnih gasilcev iz Žabnic. Vprašali smo ga, če potrebujejo kaj pomoči in prostovoljcev. Po pozitivnem odgovoru, da bi jih potrebovali za konec tedna takoj po poplavah, smo po telefonski verigi, z internetnimi sporočili in radijskimi obvestili aktivirali naše člane, bodisi v Gorici kot v Trstu.

Koliko oseb je štela skupina in kako ste odšli v Kanalsko dolino (kaj ste imeli s sabo, kako in kje ste prespali ipd.)?

V nekaj več kot 24-ih urah smo uspeli sestaviti ekipo 10 oseb (od katerih so potem zadnji trenutek iz družinskih razlogov odpadle tri). Pet oseb se je odpravilo v Žabnice že v soboto takoj po kosilu, ostali dve pa v nedeljo zjutraj. Odšli smo z osebnimi avtomobili, opremljeni smo bili z lopatami in krampi za odstranjevanje blata. Poleg tega so bili seveda obvezni visoki gumijasti škornji in primerna oblačila. Po dobri skavtski navadi smo bili popolnoma avtonomni bodisi glede hrane, bodisi glede prenočišča: s seboj smo prinesli namreč tudi dva manjša šotora, ker moraš v takih situacijah poskrbeti, da nisi kot prostovoljec še ti v breme že itak kaotičnemu  in problematičnemu položaju.

Naj povem, da se nam je v soboto pridružila še out-siderica SPDT, ki je imela direktne stike s Petrom Gerdolom,  v nedeljo pa še štrije člani Jamarskega kluba Grmada, od katerih sta dva naša bivša člana, pa še ena oseba, poleg Petra Gerdola in Marka Kanduta, ki sta bila tam v vlogi domačinov. V nedeljo je torej skupina štela skupno štrinajst oseb. Ustvarili smo tako odlično delovno ekipo.

Vsekakor je Peter Gerdol že organiziral našo prenočitev v domu šolskih sester v Žabnicah, ki so bile zelo srečne, da lahko tudi same nudijo pomoč Ukvam na tak način, poleg razpoložljivosti, ki so jo nudile za sprejem starejših vaščank.

S čim ste se dejansko ukvarjali v Ukvah?

Naše delovno mesto je bilo v stari kmečki hiši, blizu tiste, kjer je izgubila življenje pevka Višarskega kvinteta Gerti Schnabl. Iz vseh pritličnih prostorov smo morali odstraniti več kot meter visoko plast kompaktnega blata, peska in lesa. Z delom smo začeli že v soboto ob 17.00 in ga zaključili ob 19.30. V nedeljo pa smo delali skoraj nepretrgoma od 8.30 do 18.30, razen jutranje malice na mestu samem in kosila v eni izmed kuhinj civilne zaščite, kjer je – kot zanimivost - delala tudi keln’rca iz znane Prešernove gostilne na Sv. Višarjah.

Že v soboto zvečer pa nas je časnikar Erik Dolhar, drugače pa tudi domačin po očetu, opozoril na dejstvo, ki ste ga vsi videli po časopisju, da je župnijska knjižnica ob cerkvi s stotinami knjig zaradi dela porušene strehe, ki jo je s seboj odnesel padajoči zvonik, prepuščena nemilosti slabega vremena. Tako se je v soboto zvečer domenil z župnikom Mariom Goriupom za odvoz vsaj nekaterih knjig v župnišče v Ovčjo vas. Delo smo nekateri opravili v nedeljo, tako da je bilo treba skozi zadnje okno zakristije postaviti knjige, zložene v škatlah, na samokolnico, jih potem pripeljati do potoka in jih prenesti po napol porušenem mostu na drugo stran. O našem delu je 8. septembra obširno pisal tudi dnevnik Il Gazzettino z debelim naslovom “Ukve, skavti rešili cerkvene knjige pred blatom” , ker je bil ravno v tistem času na licu mesta njegov časnikar.

Žalostno pa je, da Primorski dnevnik o naši akciji ni zapisal niti besedice, kljub temu da smo skupaj s civilno zaščito iz Doberdoba bili prvi na terenu iz naših krajev, kljub sporočilom po radiu Trst A, posnetkom po slovenski televiziji in vsakodnevnim zapisom o tem, kdo je stopil na tla Kanalske doline, kaj je kdo prinesel (važno je bilo omeniti celo vino zgoniške civilne zaščite) in s kom se je srečal… 

Kakšni so bili vtisi ob pogledu na razdejanje? Kakšni pa, medtem ko ste delali?

Ko smo se v petek pripeljali v Ukve smo, po cestni zapori policije, kar naenkrat padli v čisto drug svet, ki se ti je z avtoceste, v zelenju Kanalske doline, zdel nekoliko oddaljen. Povsod blato in prah, stotine kamjonov, kopačev in terenskih vozil, helikopterji, ki so stalno preletavali vas in vozili opremo in ljudi na od sveta odrezano Ukvansko planino, vse to nas je spominjalo bolj na vojno prizorišče, kot pa na nekdaj mirno vasico. V tistem trenutku sem se vprašal, če morda nismo le v napoto in če bomo kos zadani nalogi. Ker so nas popeljali direktno do zgoraj omenjene hiše po ozkih ulicah polnih blata, nismo še videli razdejanja ob strugi, čeprav smo bili tik za njo, ob gasilskem domu, ki je imel tudi vse kletne prostore polne vode in blata, tako da so iz njega stalno črpali z gasilskimi črpalkami. Ob pogledu na delo, ki nas je čakalo, smo mislili, da bo za to potreben teden dni, predvsem ker smo delali že v večernih urah v kletnih prostorih brez razsvetljave. Naslednjega dne pa smo s tako vnemo poprijeli za delo, da je blato v štririh samokolnicah izginjalo na ulico, kjer ga je odnesel kopač, kot po tekočem traku. Zvečer je bilo tako iz pritličnih prostorov hiše odstranjeno vse blato. Potrebno je bilo še čiščenje z brizgalko, za katero so naslednjega dne poskrbeli žabniški prostovoljni gasilci.

Med vami so bili tudi nekateri mlajši. Kako so oni doživljali to pomoč ?

Naj povem, da so se prvi na poziv odzvali ravno mlajši, mladoletniki, še prej kot starejši. Vtis sem imel, da so pomoč doživljali pozitivno, saj so bili na razpolago tudi za naslednjo ekipo, ki bi morala odpotovati v tednu po prvi akciji. Vsekakor je šlo za dva skavta iz noviciata, ki sta bila poleti tudi na delovnem taboru v Vukovarju, in jima je zagotovo tudi tista izkušnja prostovoljnega dela odprla obzorja.

Se mislite še organizirati za naprej in kako?

V tednu takoj po omenjeni akciji smo imeli že aktivirano skupino 15-ih oseb, tokrat tudi starejših bivših članov, vključno z enim tovornjakom in kopačem. Zadnji trenutek pa so nas iz Ukev ustavili, ker je župan Oman menil, da zaradi prisotnosti skoraj sedemdesetih slovenskih gasilcev ni potrebe po dodatnih prostovoljcih, ki bi le ovirali že itak polno delovišče,  in naj bomo zato raje na razpolago v naslednjih tednih, ko se bo prvotni priliv prostovoljcev zmanjšal in bodo lokalizirali nove potrebe, ki jih prvi trenutek niso zaznali.

Vsekakor sem se ob tej izkušnji, ob stiku s koordinatorjem civilne zaščite AGESCI, ob misli na snežno ujmo januarja v Trstu, kjer nismo nastopili kot skavti, na potres v Posočju, kjer smo sodelovali v delovni akciji in še prej na potres v Furlaniji leta 1976, kjer smo imeli delovni tabor v Tipani, pomislil na možnost oblikovanja skupine civilne zaščite tudi v okviru SZSO. Odziv prostovoljcev je bil namreč presenetljiv in nad vsakim pričakovanjem. Osebe imajo torej voljo do dela in pomoči bližnjemu, treba jim je le ponuditi priložnost in takoj z navdušenjem poprimejo za delo. Vsekakor sem že govoril s načelnikom SZSO, da bi bilo potrebno vsaj enkrat letno opraviti  eno skupino akcijo kot je bil potovalni tabor U’č’n klana iz Trsta v Vukovar.

Nazaj

SZSO©2003

-> Vrh strani