SZSO.ORG -> Kaj delamo -> Tabori

Prvi utriniki iz Taborov

Krdeli Velikega drevesa in Belih Tigrov SZSO-TS

Preko sto (skavtov in tabornikov) na POW-WOW

Od 31. julija do 8. avgusta se je skupina zamejskih tabornikov in skavtov udeležila največje mednarodne prireditve za mlade v Sloveniji v letu 2004, in sicer vseevropskega tabora Pow-wow v okolici Ilirske Bistrice. Zlet je bil namenjen starostni skupini gozdovnikov in gozdovnic (11-16 let), ki so člani Zveze tabornikov Slovenije (ZTS) ter za vse ostale skavtske organizacije, ki so članice WOSM-a ali WAGGGS-a.

To je bil prvi slovenski zlet in jamboree za gozdovnice in gozdovnike. Ime zleta izhaja iz starodavnega indijanskega izraza, ki v prevodu pomeni zbor vseh plemen.

Tisočglava množica nasmejanih in vedrih obrazov je v petek, 31. julija po dolgem potovanju pristala na enem izmed planetov, ki je sestavljal vesolje POW-WOW.

Udeleženci smo bili utaborjeni na različnih planetih (Saturn, Merkur, Neptun in Jupiter). Vsak planet je imel pet baz, v katerih so bili nastanjeni štiri vodi iz različnih koncev Slovenije in Evrope. RMV-jevci so prijavili tri vode: vod sestre Kresnice je taboril na Merkurju v bazi 5, vod sestre Ajde in Pšenice pa na Neptunu v bazi 1 oz. 3. Tržaški skavti pa so svojo bazo postavili v dolini Saturna. Naši zvesti staff-ovci, ki so uspešno skrbeli, da je vse potekalo kot namazano, pa so šotore postavili na rdečem Marsu.

Na zletu je redno izhajal tudi medplanetarni časopis Črna luknja, ki je bil začinjen s pravo mero humorja, reportažami, intervjuji, vremenskimi napovedmi, taboreče pa je vseskozi zabaval zletni radio - Vesoljski kričač.

Vesoljcev je bilo res številno. Zbralo se je preko tisoč tabornikov in skavtov iz sedmih držav. Vseskozi je v »zletni galaksiji« živelo preko 930 udeležencev in 150 staff-ovcev. Največ je bilo slovenskih tabornikov, več kot sto zamejskih Slovencev, en vod iz Nemčije, en tabornik iz Srbije in Črne gore, 21 Ircev, 53 Portugalcev in 48 Luksemburžanov.

SKAVTI NA TABORNIŠKEM POW-WOW

Tržaški skavti smo se zato odločili, da se bomo udeležili taborniškega zleta Pow-wow ravno z željo, da spoznamo delovanje neke sorodne organizacije, ki pa ima v svojem bistvu iste vrednote, saj ideja svetovnega skavtizma temelji na BP-ijevih vzgojnih metodah dela. Organizatorji POw-wowa pa so nam obenem tudi naredili to uslugo, da so nas postavili vse skupaj na eno samo bazo, in sicer bazo 1 na Saturn, tako da smo lahko v okviru nekega večjega mednarodnega srečanja ohranili delno svojo samostojnost. Pri vsakodnevnih skavtskih opravilih smo tako lahko opazili veliko skupnih točk, ki nas vežejo tako s taborniki kot z ostalimi skavtskimi organizacijami, od kuhanja po vodih, mimo hikov in enodnevnih izletov vse do večernih tabornih ognjev. Pri tem ne gre prezreti tistih točk, v katerih se razlikujemo, ki pa nam niso preprečile, da bi lahko skupaj z drugimi preživeli nepozabnih deset dni. V pogovoru med vodstvom in izvidniki in vodnicami je prišlo na dan, da se je udeležba na Pow-wowu splačala, saj so lahko tako tržaški skavti spoznali in odkrili neko drugo sorodno organizacijo, kar jih je nedvomno obogatilo, »razširilo obzorja in naložilo odgovornost, da v svoje okolje prenesejo ideje o miru in duhovnih vrednotah«(Baden Powell), pri vsem tem pa obenem tudi okrepilo njihovo zavest in pripadnost Slovenski zamejski skavtski organizaciji, ki je del velike skavtske družine 23 miliionov ljudi po svetu.

Naj izkoristimo priložnost, da se posebno zahvalimo g. Bogomilu Breclju, ki nas je osebno prišel obiskat na tabor in vsem udeležencem Pow-wow podaril 1000 čokoladnih bonbonov ob priliki 400-letnice nabrežinske župnije. Prav tako nas je razveselil celodnevni obisk našega cerkvenega asistenta g. Toneta Bedenčiča, ki je na sobotni dan daroval na taboru sv. mašo, pri kateri smo sodelovali vsi tržaški skavti.

Pow-wow pa se za tržaške skavte ni zaključil v nedeljo 8. avgusta, saj smo, zvesti želji po spoznavanju novih ljudi, povabili skupino irskih skavtov v skavti dom v Drago. Irci so se, sodeč po njihovih izjavah, v Dragi odlično počutili; da pa bi jim še bolj razvedrili njihovo bivanje in odkrivanje Trsta in Slovencev v njem, smo se tržaški skavti še enkrat srečali z irskimi brati in sestrami ob tabornem ognju v torek, 10. avgusta, in okoli ognja preživeli nepozaben večer ob pesmi, plesu in pogovoru.

VENI VIDI LUSI

Walk-in ali “stopi zraven” je sklop zanimivih delavnic, ki so delovale v dopoldanskih in popoldanskih urah ter tudi po 17. uri, ko so se vse ostale aktivnosti že zaključile.

Posebnost te aktivnosti je bila ta, da je lahko sodeloval kdorkoli, kadarkoli in brez časovnih omejitev. Vsak je lahko izbiral med različnimi igrami in delavnicami.

Med priljubljenimi igrami je bil prav gotovo »Človek ne jezi se«, ki je vključeval neobičajne naloge, kot so na primer lizanje nog soigralcu, petje in plesanje plesa rac, plazenje po poljih ali nošenje velike košare na glavi. Človeček je bil kar igralec sam, ki je metal veliko špuzvasto kocko in se premikal po poljih do cilja.

Taboreči so se lahko zabavali v labirintu, z ogromno sestavljanko in pri kvizu o Evropi; na »ringu« pa se je lahko s spužvami pomerili v različnih stilih borbe: »spužva-fajting« (borba s spužvasto palico), »čupačups-fajting« (pretepanje z ogromnimi lizikami) in »mad-fajting« (igre v blatu). Pred walk-in šotori pa je stala »love desk«. Tabla je bila prijetno obarvana z raznobarvnimi listki, na katerih so taboreči pisali ljubezenska sporočilca simpatiji, šimf-tabla pa je bila namenjena vsem ostalim obvestilom.

Vseskozi je delovala medplanetarna pošta; v sosednjem šotoru pa je bila odprta razstava z umetninami mladih udeležencev.

Pri walk-in šotorih je bilo posebno živahno predvsem v soboto, 7. avgusta, ko so tabroniški »da« izrekli celo tri pari. Seveda to niso prave poroke ... vsakdo je lahko zaprosil bratca/sestrico, če se poroči: vezna nit je bila seveda le prijateljstvo.

Sestra Večernica: Najlepši je bil labirint, ki so ga sestavili iz črnih plastičnih vrečk. Ni bil tako težak in niti predolg.

Sestra Šmarnica: Najlepši trenutek je bil, ko sem se poročila s tabornikom iz Logatca. Spoznala sem ga na Pow-wowu. Poroka je vključevala teste nežnosti, teste o tem, koliko se poznava, šele nato je bila na vrsti poroka. Moja priča je bila sestra Sova.

Sestra Vrtnica: Z vodom smo se udeležili tudi delavnice o zmajih. V parih ali posamezno smo sestavljali zmaje. Najprej smo sestavili križ z dvema letvicama, nanj smo privezali prozorno platno in dodali okraske.

MED TARZANI in KEMIKI

 Sklop izzivi je vključeval štiri podsklope. V podsklopu kultura so delovale delavnice gledališkega ustavarjanja, improvizacije, izdelovanja bobnov, izdelkov iz usnja in gline. Med najbolj obiskanimi je bila prav gotovo delavnica body-paintinga. Na telesih taborečih so se rojevale prave umetnine ...

V podsklopu taborništvo so se vodi lahko preizkusili v pionirskih veščinah: v a-janju ali sestavljanju signalnega stolpa. Med najbolj priljubljenimi in nasploh najbolj obiskanimi delavnicami je bila nedvomno proga preživetja, ki so jo pripravili pionirci.

Taborečim so organizatorji nudili tudi nekaj zanimivih in poučnih predavanj in delavnic o različnih organizacijah, ki delujejo po Sloveniji in po svetu. Z družabnimi in spoznavnimi igrami ter filmi so udeleženci spoznavali delovanje in cilje organizaciji, kot so OZN, UNICEF, Amnesty international, Center EU, ITF – sklad za raznimiranje, pa do gasilcev, policije, ribičev in vojske.

V delavnicah, ki so nam bile na voljo, smo lahko bolje spoznali kemijo in elektrotehniko ... nadarjeni taborniki so se lahko preizkušali z logiko, zankami in ugankami ter v radioamaterstvu.

Sestra Sončnica: V ponedeljek smo imeli na programu sklop »Izzivi«. Najlepše je bilo na delavnici Impro (delavnica o improvizaciji). Zabavala sem se predvsem pri sprostitveni vaji: vsak je moral pomisliti na tistega, ki mu gre najbolj na živce in po nekaj sekundah zakričati na ves glas. Luštne so bile tudi skupne igrice, ko smo morali peti ali recitirati. Sama sem se preizkusila tudi v ljubezenskem prizorčku. Bilo je res zabavno. Škoda, da nismo obiskali te delavnice še enkrat.

Brat Ris: Najlepše je bilo predavanje o vojski. Izvedel sem veliko novega. Na koncu pa so dali vsem udeležencem delavnice tudi darilo.

Vidra Alenka: Križev pot ali proga preživetja. Najbolj pustolovski del sklopa izzivov je bila gotovo proga preživetja. Čakale so nas razne točke, na katerih smo skakali, plezali in se tudi obešali kot Tarzan. Z nami je bil vedno vodič, ki je kontroliral, če pošteno izvajamo igro. Na koncu nas je  čakal še labirint v visoki koruzi. Tako smo upali, da smo igro končali, a pred nami je bilo še kopanje v blatu. Prva točka je bilo obešanje na vrvico, spodaj pa je bil bazenček blata. Nato smo skočili čez pet motornih koles v drugi blatni bazenček, nato smo morali v blatno LEDENO vodo, potem pa še pod vodo. Na srečo je bilo vse to pričakovano in smo bili zato vsi primerno oblečeni.

AVANTURA, KI NE POZNA MEJA

Izleti na morje (Sečoveljske soline in Portorož), v zaledje (grad Snežnik in Rakov Škocjan) in v okolico (Cerkniško jezero in Slivnica), ob njih pa še številni hike (triurni, sedemurni ali dvodnevni izlet v naravo z bivakiranjem), kolesarski izleti in izleti do bližnjega jezera s kopanjem vred so obogatili poznavanje okolice, kjer je potekal tabor.

Vidra Alenka: Zjutraj smo se skoraj vsi izvidniki in vodnice 1. baze odpravili v Sečovlje, kjer že več stoletij pridelujejo sol. Tam nas je čakal mož, ki nam je razlagal zgodovino in tehniko pridelovanja soli. Priznati je treba, da je bilo to predavanje nekoliko dolgočasno, še težje pa nam je bilo slediti razlagi zaradi pekočega sonca, saj ni bilo v bližini niti najmanjše senčke. V nekaterih predelih je celo smrdelo! Po kosilu, ki smo ga kar v naglici pojedli, smo bili bolj prosti in smo lahko šli na morje v Portorož. Tam je bilo precej bolj zabavno, saj smo se lahko sprostili med skakanjem v vodo, kvartanjem in klepetanjem. Pred odhodom smo si še privoščili sladoled ali osvežilno pijačo. Žal smo morali biti že ob treh pri avtobusni postaji, da bi se lahko pravočasno vrnili na tabor.

Galeb Katarina: Tudi naš vod Galebov je med raznimi dejavnostmi na taboru Pow Wow-a izbral »dan služenja”. V petek, 6 .avgusta  zjutraj, ko so se drugi vodi našega stega odpravili na morje v Portorož,  smo se mi podali v Ilirsko Bistrico. Šli smo v domače društvo, kjer so nam naročili, naj zdrsamo barvo s starih oken. Naši skupini so se pridružili še nekateri drugi skavti in taborniki in pridno smo poprijeli za delo. Na začetku se nam je zdelo naporno, potem ko smo razumeli način dela, je šlo lažje. Jutro je v hipu minilo, saj je bila družba prijetna in med delom smo si marsikatero povedali. Vseh oken seveda nismo dokončali. Po naših močeh pa smo le pomagali bližnjemu.

Sestra Sova: o kolesarskem izletu, na katerem se je ponesrečila.

Štartali smo že delno v zamudi. Med kolesarjenjem smo opazili, da je imela sestra Šmarnica počeno gumo. Ostali so pospešili nekoliko ritem, jaz in Šmarnica pa nisva utegnili obvestiti o počeni gumi. Ostali so šli tako naprej, medve pa sva se vrnili v tabor, kjer so Šmarnici zamenjali kolo. Potem sva se vrnili k ostalim. Skupaj smo nadaljevali pot. Ko smo se vsi spustili po strmini navzdol sem jaz padla s kolesa ... na srečo ni bilo nič hudega in sem se po dveh dneh spet vrnila na Pow-wow.

Sestra Iskra: Jaz sem se z vodom (sestra Iskra je bila članica voda, ki so ga sestavljale tudi tabornice iz Cerknega) udeležila poldnevnega izleta v Ilirsko Bistrico. Peš smo odšli do centra mesta, kjer smo si ogledali stari mlin na reki in razvaline gradu. Na koncu smo si privoščili še sladoled.

ADRENALIN V ŽILAH

Je ponujal udeležencem in udeleženkam Pow-wowa široko paleto najrazličnejših športnih pa tudi manj športnih in nekoliko bolj taborniških panog. Vodi so tako s svojimi vodniki lahko izbirali med tradicionalnim nogometom, odbojko, košarko in nekoliko manj tradicionalnim splash rugbijem, lokostrelstvom in orientacijskim tekom.

Medtem ko so se ostali vodi potili pod odbojkarsko mrežo ali med nogometnimi vrati, se je vod Panter odpravil na orientacijski pohod.

Pantera Mateja: Okoli devete zjutraj smo se odpravili proti izhodu tabora. Tu so nam dali geografsko karto kraja z narisanimi postojankami in listek, ki naj bi ga ožigosali pri vsaki postojanki. Začelo se je iskanje postojank. Ko smo pričeli z iskanjem šeste oziroma zadnje postojanke, je bila ura približno poldne, takrat so nas poklicali s tabora in nam rekli, naj se čimprej vrnemo na tabor, drugače ne bomo imeli časa za pripravo kosila. Na srečo je bil kraj, kjer smo se tedaj nahajali, blizu tabora. Tako smo bili primorani opustiti iskanje postojanke in se vrniti na tabor. Naj jo le opišem: s tabora smo šli do vasi, ki se je imenovala Dolnji zemon, hodili smo naprej po cesti, ki je peljala na Gornji zemon, na sredi pa smo zavili na cestko in nadaljevali pot po travnikih in poljih, dokler nismo končno ponovno dospeli na tabor.

Brat Ris: Najlepše je bilo lokostrelstvo, ker je tak miren šport in si bolj koncentriran. Na zletu sem streljal že petič. Ker so nas učili pravi profesionalci, smo se naučili tudi česa novega in izboljšali našo tehniko.

Lev Štefan: Popoldne smo se odpravili na veliki travnik k lokostrelstvu. Bilo nas je enajst izvidnikov in dva učitelja. Izročila sta nam ščitnik za roko, da nas tetiva ne bi udarila v roko, ko smo jo izpustili, lok in puščico. Razdalja od nas do tarče je bila približno 10 m. Vsi skupaj smo se postavili v vrsto in začeli streljati s puščicami v tarčo. Imeli smo na razpolago tri puščice. Vsakič sem zadel v rumen krog. Zelo rad bi še streljal v Bazovici. V sredo popoldne smo se  odpravili proti splash ragby. Bilo je zabavno, ker smo bili bosi na plastiki, kjer je staff zlil vodo z milom. Podajali smo si žogo, dokler nismo dali točko. Jaz bi rad igral to igro vsak dan.

Naši Marsovci

Kdo pa je skrbel, da so delavnice redno delovale, da so bili izleti do pičice dobro izpeljani, da je bila zletna trgovina vedno dobro založena, da je na taboru vladal red in disciplina? Skratka, da je res vse steklo kot po maslu in še bolje ??

Nedvomno je bilo to 150-glava množica Marsovcev (staff-ovci), ki so bili nastanjeni na koncu tabornega prostora. Med njimi je bilo tudi nekaj naših poznanih obrazov: osem tabornikov Rodu modrega vala in dve skavtinji.

Brat Martinček: Bil sem gospodar. Na predhodnici sem z ostalimi gospodarji napeljeval električni tok, popravljal vodo, žagal drva, popravljal zidke in vse, kar je bilo v zvezi z vzdrževanjem tabornih objektov. Prvi dan smo z ostalimi pregledovali plinske jeklenke, jih napeljevali, zadnji dan pa smo morali vse izklopiti.

Sestra Snežinka: Vodila sem delavnico bodypainting, ki je bila zelo dobro obiskana. Nekaj težav je bilo predvsem z opremo, saj nisem dobila take opreme, kot sem jo naročila. Udeleženci so se namreč morali zadovoljiti s tempera barvicami. Kljub tej tehnični težavi je bilo delavnica zelo uspešna.

Brat Škrjanc in sestra Noč o pionircih: Na taborni prostor smo dospeli že v sredo, 27. julija, na t.i. predhodnico. Z ostalo ekipo (op. na zletu je bilo vseskozi 10 pionircev), ki so jo sestavljali tudi štiri člani našega rodu, smo že pred prihodom glavnine postavili vhod v tabor in pripravili progo preživetja. Med taborjenjem pa smo vodili tudi tri delavnice: vsak dan je delovala delavnica velikih pionirskih objektov in delavnica maketarstva ter proga preživetja. Z ostalimi pionirci smo sestavili manjši delovni plan, tako da smo se vsi zvrstili na vseh delavnicah in imeli tudi nekaj prostega časa.

Brat Ščurek: Med taborjenjem sem sodeloval v skupini, ki je bila odgovorna za izlete. Ker smo imeli kar nekaj različnih izletov, smo se z ostalimi vrstili. Vsakič smo si porazdelili izlete. Mislim, da je bil najlepši izlet na Grad Snežnik in Rakov Škocjan.

Sestra Marelica: Vodila sem delavnico gline. Otroci so bili včasih res zelo izvirni;iz gline so sestavljali najrazličnejše stvari. Umetniško žilico in veliko potrpljenja so pokazale predvsem punce, fanti so večinoma delali zgago. Pohvaliti moram le dva fanta, ki sta bila zelo nadarjena.

Vestna vidra in Kresnica

Nazaj

SZSO©2004

-> Vrh strani