SZSO.ORG -> Kaj delamo -> Tabori

 

 

Tabori SZSO 2004

 

Uvod

 Posebnost letošnjih poletnih izkušenj Slovenske zamejske skavtske organizacije je nedvomno mednarodna razsežnost nekaterih taborov. Člani tržaškega dela organizacije so se namreč kar na veliko odločili za udeležbo na bolj množičnih mednarodnih taborih, ki sicer lahko skrivajo v sebi veliko pasti, obenem pa imajo to moč, da nudijo skavtom občutek pripadnosti neki večji, svetovni skavtski družini, ki hrani v sebi podobne ideale in v luči teh idealov združuje več milijonov ljudi na svetu.

Največji podvig letošnjega poletja je bila nedvomno udeležba Kras'n' klana na mednarodnem taboru na Danskem Blå Sommer, ki je združil več kot 20.000 skavtov iz cele Evrope. Po besedah udeležencev je bila ta izkušnja res enkratna. Med drugimi tabori ne gre prezreti niti potovalnega tabora Uče'n klana, ki se je podal vse do Švice v Kandersteg, to je v skavtski center, v katerem se stalno zbirajo skavti iz celega sveta in preživijo nekaj dni v tesnem stiku z brati in sestrami skavti. Svojo izkušnjo nekoliko bolj množičnega tabora so imeli tudi izvidniki in vodnice iz Trsta, ki so se udeležili mednarodnega tabora v organizaciji Zveze tabornikov Slovenije Pow-wow, o katerem smo že poročali. Ostali člani SZSO-ja pa so se odločili za tradicionalne oblike taborjenja: tako so se najmlajši volčiči in volkuljice, ki bi s težavo prestali večji mednaordni izziv, spustili kar v svet pravljic in sanj: nekateri so prileteli na Otok, ki ga ni, drugi so obiskali deželo čarovnika iz Oza, tretji pa so se časovno premaknili v galsko naselje Asterixa in Obelixa. Goriški izvidniki in vodnice so na svojem taboru imeli vrh OZN-ja, klanovci pa so se podali na nekatere slovenske vrhove. Tako je skupno taborilo okrog 250 članov SZSO.

Na pospravi letošnjih taborov pa so voditelji vsekakor ugotovili, da so mednarodni tabori nedvomno pozitivna izkušnja, ne morejo pa nuditi udeležencem tega, kar lahko daje nekoliko bolj tradicionalna oblika tabora, kot so lahko petje ob spremljavi kitare ob tabornem ognju s svojimi najbližjimi prijatelji, nepozabno vzdušje, ki zavlada, ko se manjša skupina spopada s točo, nevihtami, padanjem šotorov, blata v kuhinjah, prijazne roke, ki se ti ponudi, ko ne moreš dokončati vezave na neki zgradbi, predvsem pa občutek bližine in topline družinskega tabora. Mednarodni tabori pa nudijo udeležencem možnost soočanja z drugimi skavtskimi realnostmi, udeležbe v najrazličnejših in najbolj neobičajnih delavnicah, sploh pa doživetja svetovnega skavtizma. Gre za različne oblike taborjenja, gre za različne izkušnje, ki si jih člani skavtske organizacije nabirajo v letih in ki bodo nedvomno obogatile vsakega udeleženca letošnjih taborov, o katerih si lahko preberete nekaj utrinkov.  

Vestna vidra

 

Peter Pan 2004 TABOR KRAŠKIH VV – PODBELA PRI NADIŽI

 

Povedal vam bom zgodbo, ki je resnična za vse tiste, ki verjamejo v vile.

Zgodilo se je, da sem nekega dne izgubil svojo senco. Od obupa sem sedel na skalo sredi jase in jokal. Še zdaleč si nisem predstavljal, kakšno čudovito srečanje je pred mano. Skupinica prijaznih otrok, ki je ravnokar pohajala tam mimo, je slišala moj jok in mi ponudila pomoč. In res! V hipu so našli mojo senco, ki se je zamotala v nekem grmovju, in pomagali so mi jo zavezati spet na noge. Seveda sem se jim lepo zahvalil in hotel spet odpotovati domov. Otroci pa me niso pustili oditi. Rekli so, da hočejo z menoj. Najbolj pogumna izmed vseh sta bila Wendy in Michael. Nisem jim mogel reči, da ne, zato sem poklical svojo najljubšo vilo Trilly in z njeno pomočjo smo vsi skupaj poleteli na Otok, ki ga ni. Otroci so kmalu spoznali življenje na mojem čudovitem otoku:

naučili so se iger morskih deklic, se kopali v Skrivnostni reki, rešili Tigrovo lilijo, pridobili indijanska imena, in seveda: odločili so se, da se hočejo bojevati z najbolj groznim gusarjem: s kapitanom Kljuko! Ves teden so se urili, tako na zemlji kot na vodi. V skalpiranju so postali nepremagljivi in nekega dne so me peljali celo na rafting! Res so bili posebni, ti Izgubljeni otroci, vsak po svoje. Toda, kot vsi otroci, so se nekega dne spomnili na svoje domove in na svoje starše. V očeh sem zagledal iskrico domotožja, ki ga sicer niso hoteli priznati. Odločil sem se: otroci naj se vrnejo k svojim mamicam in očkom! Jaz si bom že našel nove prijatelje… In res, s čarobnim prahom v stisnjeni pesti in z mislijo na nekaj čudovitega so otroci zaspali in v snu poleteli nazaj domov, v objem tistih, ki jih imajo najbolj radi.

Škoda, da so odšli… Sedaj je na mojem otoku vse preveč mirno: nihče ne skaka name, ko se kopam v reki, nihče me ne zbuja navsezgodaj zjutraj, ko bi rad še spal, nihče ne hvali mojih kosil, četudi niso najboljša,  nihče me ne obliva z ledeno vodo, ko ležim na travniku, nihče mi ne zakliče: “Stoj dvoboj!” in nihče mi ne dela družbe, ko občudujem zvezdnato nebo.

Priznam, da sem res imel srečo, da sem srečal deset tako imenitnih otrok, pa vse naenkrat! Kdove, če me bodo še kdaj obiskali...

Vaš Peter Pan (Nasmejana želva)

 

 

VV-TRST 3/4

 Galci so se pod vodstvom Asterixa in Obelixa odločili, da bodo poskusili za sedem dni »furlanski zrak«. Malo za šalo in malo za res, to je bila tematika letošnjega poletnega tabora, ki so se ga udeležili Krdelo Belih Tigrov in Krdelo Velikega Drevesa. Potem ko so v nedeljo 1. avgusta sodelovali pri maši pri Sv. Ivanu, jih je avtobus odpeljal v Torrate, ki je majhna vasica blizu San Vita al Tagliamento. Volčiči in volkuljice so se takoj spoprijateljili s tematiko o galskem življenju in se brez večjih težav razdelili na štiri skupine, in sicer Potentix, Skavtgalix, Galix in Brežanix. Na podlagi teh skupin so se vršila dežurstva, pri katerih so se mladi skavti in skavtinje uspešno izkazali.  

  

 

  

Prostor letošnjega tabora je bil nekoliko poseben, saj ni bilo niti reke v bližini, v kateri bi se lahko kopali in hladili. To pa gotovo ni bil vzrok, da bi se volčiči in volkuljice ne zabavali, saj je vodstvo poskrbelo za velik bazen; ta je imel glavno vlogo, ko so bile na programu galske mokre igre, čeprav je treba dodati, da so se vsak dan Galci kopali v bazenu in se zabavali, predvsem ko so vanj zleteli kar oblečeni. Višek tabora je bil dan, ko so se morali Galci izkazati v dvanajstih preizkušnjah. Potem ko so spili magični napitek, ki ga je Panoramix pripravil, so pridobili dovolj moči za igre. Morali so dokazati, da so močni, pripravljeni na morebitne napade. Res so se v preizkušnjah uspešno izkazali in so celo prestrašili Rimljane. V petek so se volčiči in volkuljice pripravili za mašo, ki jo je daroval gospod Maks, saj so pri tej vsi sodelovali. Zvečer je sledila velika galska fešta, pri kateri so se Galci res najedli, peli, veselili in uživali. Ker čas leti, ko se človek zabava, je prišel tudi zadnji dan tabora. V glavnem je bilo 7. avgusta treba pripravljati nahrbtnike in pospraviti vse stvari, tako da bi ta kraj, ki nas je gostil, pustili lepšega kot smo ga dobili. Volčiči in volkuljice so se tako pripravili na odhod in že začeli z zbiranjem novih energij za prihodnje pustolovščine.

 

Zadnjebesedna Koala 

 

 

 

TABOR VV GO -Lokovec nad Čepovanom-

 

 

Kar 36 goriških volčičev in volkuljic se je 17. julija s čeveljčki in sončnimi očali odpravilo v Ozovo deželo. Čakal jih je cilj- hoja po rumeni poti, ki jih bo vodila do velikega čarovnika Oza.

Prva postojanka se je nahajala v Kobaridu, kjer smo si najprej ogledali muzej iz prve svetovne vojne in podoživeli vse grozote, ki so se tedaj dogajale. Temu pa je sledilo zabavno kopanje v ledeni Soči. Končno smo proti večeru prispeli v Ozovo deželo, kjer so tamkajšnji prebivalci sprejeli volčiče ter jih razdelili po šestoricah.

Vsak dan so bile na programu določene dejavnosti : telovadba, molitev, bansi, igrice, priprava molitve in tabornega ognja, čiščenje okolja, pevske vaje, škeči, taborni ogenj in pravljica za lahko noč. Poleg tega pa so se volčiči stalno soočali z najrazličnejšimi dogodivščinami, s katerimi so vedno bolje spoznavali Ozovo deželo in njene prebivalce. V nedeljo smo se udeležili sv. maše v vaški cerkvici, za tem pa je Doroteja vodila volčiče naprej po rumeni poti, na kateri so spoznali Strašilo in Kositrnega drvarja. Naslednjega dne je bil na vrsti prav poseben Lov na zaklad ali Lov na Leva. V torek zjutraj nas je  prišel obiskat pater Peter Žakelj, ki je otrokom prikazal svet vrednot. Seveda ni manjkal niti športni dan s svojimi najrazličnejšimi športnimi panogami. Imeli smo tudi  poseben večer, to je Frančiškanski lov s svojimi zgodbicami in mislim. En dan tabora pa je bil seveda tudi bolj naporen. Na vrsti je bil celodnevni izlet, ki se je pričel z obiskom dveh vaških domačij, nadaljeval pa se je s hojo po tamkajšnih čudovitih krajih. Utrudljivemu dnevu je sledil bolj lahkoten dan, namenjen igram, petju ter nepozabnemu kopanju v reki. Pred nami je sedaj morda najvažnejši dan tabora, ko je bila na vrsti velika igra. S skupnimi močmi smo morali pokončati čarovnico, najhujšo Ozovo sovražnico, saj  le tako smo se lahko spet vrnili domov. Po različnih neuspehih in naporih nam je končno le uspelo, kar pomeni, da je pred nami le še en sam dan. In res, s prihodom staršev se je pričel še zadnji del: taborni ogenj, doživeta sveta maša, ki jo je daroval Marjan Markežič… za konec pa še žaganje jambora ter pesem slovesa… Tabora je konec. Za nami je zelo pester in razgiban teden, v katerem so se najmanjši člani soočili z različnim načinom življenja, ki ni le gledanje televizije in igranje na računalnik. Je pa vseeno zanimivo…

 

 

 

 TABOR IV GO

 

Skavtski vrh OZN v Begunjah pri Cerknici

Veja izvidnikov in vodnic (IV), ki jo sestavljajo srednješolski in višješolski dijaki od enajstega do šestnajstega leta starosti, je letos taborila v Begunjah pri Cerknici od ponedeljka 12. do sobote 24. julija. Triintrideset otrok, udeležencev, je bilo razdeljenih v osem vodov. Letošnji tabor je bil nekoliko poseben, saj je dejansko predstavljal nadaljevanje Marmeljade - velikega srečanja primorske skavtske regije, pri katerem so sodelovali tudi zamejski in italijanski skavti- ki se je odvijala 10. in 11. julija v Gorici in Novi Gorici.

Na taboru v Begunjah so se goriški najstniki udeležili vrha Organizacije združenih narodov, na katerem je vsak vod predstavljal po eno državo. Udeleženci tabora, izvidniki in vodnice iz števerjanske, goriške, sovodenjske in doberdobske občine, so se na štirinajstdnevnem taboru spremenili v delegate številnih svetovnih držav, ki so svoj narod predstavljali pred najvišjo mednarodno institucijo. Kraj tabora, sedež pomembnega vrha OZN, so morali delegati najprej primerno opremiti. Izvidniki in vodnice so najprej postavili šotore, kuhinje in zgradbe. Ob zaključku del in proslavitvi uspešno izpeljanega prvega dela tabora so izvidniki in vodnice predstavili države, ki so jih zastopali.

Po uvodnem delu so delegati držav začeli z operativnim delom. Čakal jih je orientacijski pohod v bližnji okolici. Med dvodnevno orientacijsko igro so morali izvidniki in vodnice prehoditi pot po sosednih zaselkih.. Tabor so seveda bogatili tudi številni programski dnevi, zvezde stalnice vsakega taborjenja. Športni dan je bil ob tej priložnosti spremenjen v Olimpijske igre. Pod okriljem De Cubertinovega duha so se predstavniki vseh prisotnih držav pomerili v različnih športnih skavtskih panogah.

Pomembna preizkušnja za vse izvidnike in vodnice oz. delegate vseh držav je bila velika igra. Delegati so se ob tej priložnosti spremenili v tajne vohune nacionalnih obveščevalnih služb in so morali preprečiti teroristični napad, ki ga je na kraju vrha OZN pripravljala tajna teroristična organizacija.

Tabor se je tako prevesil v svoj sklepni del. Po štirinajstih dneh dogodivščin in zanimivih pripetljajev so se v soboto 24. julija izvidniki in vodnice skupaj z voditelji zbrali v zaključnem zboru okoli jambora. Ob Pesmi slovesa in sklepnih klicih vodov so najstarejši med izvidniki prežagali jambor. Zadnji pozdravi in objemi ob povratku v Gorico so po dvotedenskih skupnih dogodivščinah pomenili prisrčno slovo od letošnjega tabora.

                                                                                                                  Navihani tiger

 

 

RP-KRAS

Klan Kras’n’klan, skavtska skupina Slovenske zamejske skavtske organizacije, ki vključuje mlade med 16. in 20. letom od Opčin do Devina, se je letos odpravil na poletni potovalni tabor, ki ni potekal kot običajno v Sloveniji, ampak na Danski. Do Danske smo se skavti peljali najprej z vlakom, nato pa poleteli z letalom. Čeprav smo vsi vedeli, za kaj gre, ni imel nihče izmed nas povsem jasnih pojmov o tem, kaj nas čaka, saj je bila glavna tema tabora testiranje novih idej o skavtizmu.

Tabor z imenom Blå Sommer (modro poletje) se je odvijal na tabornem mestu, ki je last danskih skavtov (Stevninghus) in se nahaja blizu Klipleva. Predstavljal je srečanje vseh danskih skavtov. Poleg tega pa so bili prisotni tudi skavti iz Ghane, Irske, Slovenije, Norveške, Švedske, Litve, Latvije, Estonije, Mongolije, Tajske, Anglije, Nizozemske, Avstrije, Nemčije itd. Tabor je bil sestavljen iz šestih podtaborov: Havet (ocean), Kloden (zemlja), Rummet (prostor), Ilden (ogenj), Tiden (čas), Himlen (nebo) in iz centralne arene (Central arena) ter centra za dejavnosti (Activity center). Vsak podtabor je bil razdeljen na naselja. Mi smo bili v podtaboru Himlen, naše naselje pa se je imenovalo Merkur; skupaj z nami so ga sestavljale še druge štiri skupine danskih skavtov, med temi Brande gruppe, naša kontaktna skupina. Za vse Dance je bilo to srečanje zelo pomembno, saj se ga je udeležilo skupno 21 tisoč skavtov. Poleg tega nas je na taboru obiskala celo sestra danske kraljice.

Poletni potovalni tabor je bil razdeljen na tri dele. Prvi del je bil namenjen roverjem, t.j. skavtom od 16. do 18. leta (Rover camp). Trajal je štiri dni, med katerimi smo veliko časa

izkoristili za družabnost in zabavo. Sledil je drugi del, ki je trajal teden dni. Udeležili so se ga vsi ostali danski skavti (od 7 do 16 let). Med glavnim taborom so se odvijale različne aktivnosti, med katerimi je vsaka skupina morala udejanjiti načrt, ki si ga je sama zamislila. Naš projekt se je imenoval Kras’n park (Scout theme park). To je bila zgradba sestavljena samo iz vrvi in lesa, namenjena zabavi otrok (igranje, plezanje, guganje itd.).

Ko se je glavni tabor zaključil, smo klanovci pobrali šila in kopita in se odpravili na tri dnevni potovalni del. Tako z vlakom kot peš smo prepotovali mrzlo, a sončno Dansko in si ogledali njene najpomembnejše znamenitosti. Naprej smo si ogledali Ribe, najstarejše skandinavsko mesto iz 9. stol in muzej vikingov (Ribes Vikinger), šli dalje do živahnega univerzitetnega in kulturnega mesta Århus, na vzhodni obali Jutlanda, občudovali stari del mesta, ki je pravi muzej na odprtem (Den Gamle by). Nazadnje nas je pot peljala še v Copenhagen., kjer smo si v starem delu mesta ogledali poletno kraljevsko rezidenco, glavni mestni trg in mestno stolnico, znamenito morsko deklico, ki je postala simbol mesta, ter mestno četrt Christianshavn, nekdanje vojaško območje, ki so jo v sedemdesetih letih zavzeli Hippy-ji in je postala “prosto mesto”.Skavti imamo navado, da si ob koncu tabora zamenjamo ruto s skavti, s katerimi smo spletli nove prijateljske odnose. Tudi letos smo se držali te navade, tako da ima sedaj doma marsikdo od nas živopisano ruto v spomin na enkraten in nepozaben mednarodni tabor.Na koncu se skavti zahvaljujemo vsem, ki so z denarnimi prispevki ali uslugami pripomogli k uresničenju naših načrtov, in sicer Zadružni kraški banki na Opčinah in trgovinam Papi Sport, Malalan Optika, Konfekcije Podobnik, Malalan draguljarna, Avtošola Bizjak, Samopostrežba Katja, Agraria, Trgovina Furlan in Milič, Draguljarna Sossi, Čevljarna Malalan, Lekarna Čermelj, Pekarna Sossi, Cvetličarna Švagelj ter Arcadia.

 

 

Dobrosrčna panda

 

 

 

 

Poletni potovalni tabor SZSO – GO: RP – NoRP

 

Letošnji tradicionalni potovalni tabor klana in noviciata se je odvijal od 9. do 14. avgusta na Gorenjskem. Pot je 12 udeležencev in dva voditelja vodila prvega dne od Kamnika do cerkvice sv. Lenarta pri Senožetu, kjer nas je tik pred postavljanjem bivakov presenetila nevihta, da smo morali prenočiti kar v cerkvici sami. Tam se je tudi uradno začel tabor z otvoritveno slovesnostjo, ki je bila uglašena na temo tabora: preživetje. Tako smo skozi cel tabor skušali preko različnih tematik in seveda preko poti izkusiti in predstaviti naša stališča o preživetju – v družbi, sami s sabo in z Bogom. Prvi je bil na vrsti pogovor o temperamentih. Spoznali smo štiri različne človekove temperamente, da bo preživljanje in predvsem razumevanje naših odzivov in odzivov drugih lažje. Naslednjega dne smo se povzpeli na Krvavec. Dolgo pot je kronal obred prestopa v klan, ki sta ga opravili dve novinki. Pot se je nato vila do Štefanje gore, prijetne vasice nad Cerkljami, kjer smo prespali in imeli ponoči bdenje ob odlomku iz sv. Pisma o človekovi doslednosti. Naslednje jutro je sledila pot do Cerkelj, kjer smo pol dneva preživeli na vrtu župnišča in debatirali o našem gledanju na ljudi. Večkrat nas prvi vtis tako zaznamuje, da ne moremo mimo njega in osebe sodimo, ne da bi jih poznali. V pogovoru je prišla na dan vsa stiska, ki jo mladi doživljamo, ker večkrat prehitro sodimo ali smo celo sojeni …

 

Popoldne je štartal hike. To je način potovanja po dvojicah ali individualno, kjer si dejansko prepuščen samemu sebi in dobroti ljudi, ki jih srečaš po poti. Preko orientacijske naloge, ki nas je seznanila s krajem skupnega srečanja, smo se v dvojicah (nekateri celo sami), odpravili na pot, spoznali dobroto domačinov, ki so nam nudili prenočišče in hrano ter skušali spet udejanjiti naše gledanje na preživetje. Vsi skupaj smo se nato zbrali na znanem slovenskem božjepotnem svetišču na Brezjah. Pri gostoljubnih sestrah frančiškankah smo si postavili bivake in sledil je pogovor, ki je prikazal naša gledanja na skavtizem in njegovo pomembnost za nas same. Dolgo debato smo zaključili s sv. mašo v romarski cerkvi in z večernim tabornim ognjem. Naslednjega dne nas je prebudil dež, z avtobusom smo se odpravili do Kranja in v sedežu kranjskih skavtov nadaljevali debato iz prejšnjega dne. Pogovor se je tokrat sukal okrog odhoda – koraka, ki ga skavt opravi v trenutku, ko konča svojo formativno pot v organizaciji. Vsak je povedal svoje gledanje na ta pomemben trenutek na skavtski poti in debata se je dolgo razvijala. Večer smo zaključili s tabornim ognjem, ki je poleg rednih skečev in iger predvideval še pogovor o lastnih mejah. O mejah svoje vzdržljivosti in človeškosti. Tudi o mejah svoje lenobe in o mejah svoje tolerance. Meje omejujejo. Na dan pa je prišlo mnogo zanimivih dejstev, ki nam bodo zagotovo v pomoč pri naši rasti.

Zadnji dan. Še zaključna slovesnost in hoja proti železniški postaji. Pot z vlakom ob kartah, skavtskih pesmih in še čem. V Novi Gorici, na meji(!) obvezna pesem slovesa, z obljubo, da se bomo še kdaj srečali … če prej ne, zagotovo oktobra, ob začetku sestankov …

 

 

 

IV-TS: Preko sto (skavtov in tabornikov) na POW-WOW

 

Od 31. julija do 8. avgusta se je skupina zamejskih tabornikov in skavtov udeležila največje mednarodne prireditve za mlade v Sloveniji v letu 2004, in sicer vseevropskega tabora Pow-wow v okolici Ilirske Bistrice. Zlet je bil namenjen starostni skupini gozdovnikov in gozdovnic (11-16 let), ki so člani Zveze tabornikov Slovenije (ZTS) ter za vse ostale skavtske organizacije, ki so članice WOSM-a ali WAGGGS-a.

To je bil prvi slovenski zlet in jamboree za gozdovnice in gozdovnike. Ime zleta izhaja iz starodavnega indijanskega izraza, ki v prevodu pomeni zbor vseh plemen.

Tisočglava množica nasmejanih in vedrih obrazov je v petek, 31. julija po dolgem potovanju pristala na enem izmed planetov, ki je sestavljal vesolje POW-WOW.

Udeleženci smo bili utaborjeni na različnih planetih (Saturn, Merkur, Neptun in Jupiter). Vsak planet je imel pet baz, v katerih so bili nastanjeni štiri vodi iz različnih koncev Slovenije in Evrope. RMV-jevci so prijavili tri vode: vod sestre Kresnice je taboril na Merkurju v bazi 5, vod sestre Ajde in Pšenice pa na Neptunu v bazi 1 oz. 3. Tržaški skavti pa so svojo bazo postavili v dolini Saturna. Naši zvesti staff-ovci, ki so uspešno skrbeli, da je vse potekalo kot namazano, pa so šotore postavili na rdečem Marsu.

Na zletu je redno izhajal tudi medplanetarni časopis Črna luknja, ki je bil začinjen s pravo mero humorja, reportažami, intervjuji, vremenskimi napovedmi, taboreče pa je vseskozi zabaval zletni radio - Vesoljski kričač.

Vesoljcev je bilo res številno. Zbralo se je preko tisoč tabornikov in skavtov iz sedmih držav. Vseskozi je v »zletni galaksiji« živelo preko 930 udeležencev in 150 staff-ovcev. Največ je bilo slovenskih tabornikov, več kot sto zamejskih Slovencev, en vod iz Nemčije, en tabornik iz Srbije in Črne gore, 21 Ircev, 53 Portugalcev in 48 Luksemburžanov.

 

 

 

SKAVTI NA TABORNIŠKEM POW-WOW

 

 

Tržaški skavti smo se zato odločili, da se bomo udeležili taborniškega zleta Pow-wow ravno z željo, da spoznamo delovanje neke sorodne organizacije, ki pa ima v svojem bistvu iste vrednote, saj ideja svetovnega skavtizma temelji na BP-ijevih vzgojnih metodah dela. Organizatorji POw-wowa pa so nam obenem tudi naredili to uslugo, da so nas postavili vse skupaj na eno samo bazo, in sicer bazo 1 na Saturn, tako da smo lahko v okviru nekega večjega mednarodnega srečanja ohranili delno svojo samostojnost. Pri vsakodnevnih skavtskih opravilih smo tako lahko opazili veliko skupnih točk, ki nas vežejo tako s taborniki kot z ostalimi skavtskimi organizacijami, od kuhanja po vodih, mimo hikov in enodnevnih izletov vse do večernih tabornih ognjev. Pri tem ne gre prezreti tistih točk, v katerih se razlikujemo, ki pa nam niso preprečile, da bi lahko skupaj z drugimi preživeli nepozabnih deset dni. V pogovoru med vodstvom in izvidniki in vodnicami je prišlo na dan, da se je udeležba na Pow-wowu splačala, saj so lahko tako tržaški skavti spoznali in odkrili neko drugo sorodno organizacijo, kar jih je nedvomno obogatilo, »razširilo obzorja in naložilo odgovornost, da v svoje okolje prenesejo ideje o miru in duhovnih vrednotah«(Baden Powell), pri vsem tem pa obenem tudi okrepilo njihovo zavest in pripadnost Slovenski zamejski skavtski organizaciji, ki je del velike skavtske družine 23 miliionov ljudi po svetu.

Naj izkoristimo priložnost, da se posebno zahvalimo g. Bogomilu Breclju, ki nas je osebno prišel obiskat na tabor in vsem udeležencem Pow-wow podaril 1000 čokoladnih bonbonov ob priliki 400-letnice nabrežinske župnije. Prav tako nas je razveselil celodnevni obisk našega cerkvenega asistenta g. Toneta Bedenčiča, ki je na sobotni dan daroval na taboru sv. mašo, pri kateri smo sodelovali vsi tržaški skavti.

Pow-wow pa se za tržaške skavte ni zaključil v nedeljo 8. avgusta, saj smo, zvesti želji po spoznavanju novih ljudi, povabili skupino irskih skavtov v skavti dom v Drago. Irci so se, sodeč po njihovih izjavah, v Dragi odlično počutili; da pa bi jim še bolj razvedrili njihovo bivanje in odkrivanje Trsta in Slovencev v njem, smo se tržaški skavti še enkrat srečali z irskimi brati in sestrami ob tabornem ognju v torek, 10. avgusta, in okoli ognja preživeli nepozaben večer ob pesmi, plesu in pogovoru.

 

 

VENI VIDI LUSI

Walk-in ali “stopi zraven” je sklop zanimivih delavnic, ki so delovale v dopoldanskih in popoldanskih urah ter tudi po 17. uri, ko so se vse ostale aktivnosti že zaključile.

Posebnost te aktivnosti je bila ta, da je lahko sodeloval kdorkoli, kadarkoli in brez časovnih omejitev. Vsak je lahko izbiral med različnimi igrami in delavnicami.

Med priljubljenimi igrami je bil prav gotovo »Človek ne jezi se«, ki je vključeval neobičajne naloge, kot so na primer lizanje nog soigralcu, petje in plesanje plesa rac, plazenje po poljih ali nošenje velike košare na glavi. Človeček je bil kar igralec sam, ki je metal veliko špuzvasto kocko in se premikal po poljih do cilja.

Taboreči so se lahko zabavali v labirintu, z ogromno sestavljanko in pri kvizu o Evropi; na »ringu« pa se je lahko s spužvami pomerili v različnih stilih borbe: »spužva-fajting« (borba s spužvasto palico), »čupačups-fajting« (pretepanje z ogromnimi lizikami) in »mad-fajting« (igre v blatu). Pred walk-in šotori pa je stala »love desk«. Tabla je bila prijetno obarvana z raznobarvnimi listki, na katerih so taboreči pisali ljubezenska sporočilca simpatiji, šimf-tabla pa je bila namenjena vsem ostalim obvestilom.

 

Vseskozi je delovala medplanetarna pošta; v sosednjem šotoru pa je bila odprta razstava z umetninami mladih udeležencev.

Pri walk-in šotorih je bilo posebno živahno predvsem v soboto, 7. avgusta, ko so tabroniški »da« izrekli celo tri pari. Seveda to niso prave poroke ... vsakdo je lahko zaprosil bratca/sestrico, če se poroči: vezna nit je bila seveda le prijateljstvo.

Sestra Večernica: Najlepši je bil labirint, ki so ga sestavili iz črnih plastičnih vrečk. Ni bil tako težak in niti predolg.

Sestra Šmarnica: Najlepši trenutek je bil, ko sem se poročila s tabornikom iz Logatca. Spoznala sem ga na Pow-wowu. Poroka je vključevala teste nežnosti, teste o tem, koliko se poznava, šele nato je bila na vrsti poroka. Moja priča je bila sestra Sova.

Sestra Vrtnica: Z vodom smo se udeležili tudi delavnice o zmajih. V parih ali posamezno smo sestavljali zmaje. Najprej smo sestavili križ z dvema letvicama, nanj smo privezali prozorno platno in dodali okraske.

 

 

MED TARZANI in KEMIKI

 

 Sklop izzivi je vključeval štiri podsklope. V podsklopu kultura so delovale delavnice gledališkega ustavarjanja, improvizacije, izdelovanja bobnov, izdelkov iz usnja in gline. Med najbolj obiskanimi je bila prav gotovo delavnica body-paintinga. Na telesih taborečih so se rojevale prave umetnine ...

 

V podsklopu taborništvo so se vodi lahko preizkusili v pionirskih veščinah: v a-janju ali sestavljanju signalnega stolpa. Med najbolj priljubljenimi in nasploh najbolj obiskanimi delavnicami je bila nedvomno proga preživetja, ki so jo pripravili pionirci.

Taborečim so organizatorji nudili tudi nekaj zanimivih in poučnih predavanj in delavnic o različnih organizacijah, ki delujejo po Sloveniji in po svetu. Z družabnimi in spoznavnimi igrami ter filmi so udeleženci spoznavali delovanje in cilje organizaciji, kot so OZN, UNICEF, Amnesty international, Center EU, ITF – sklad za raznimiranje, pa do gasilcev, policije, ribičev in vojske.

V delavnicah, ki so nam bile na voljo, smo lahko bolje spoznali kemijo in elektrotehniko ... nadarjeni taborniki so se lahko preizkušali z logiko, zankami in ugankami ter v radioamaterstvu.

Sestra Sončnica: V ponedeljek smo imeli na programu sklop »Izzivi«. Najlepše je bilo na delavnici Impro (delavnica o improvizaciji). Zabavala sem se predvsem pri sprostitveni vaji: vsak je moral pomisliti na tistega, ki mu gre najbolj na živce in po nekaj sekundah zakričati na ves glas. Luštne so bile tudi skupne igrice, ko smo morali peti ali recitirati. Sama sem se preizkusila tudi v ljubezenskem prizorčku. Bilo je res zabavno. Škoda, da nismo obiskali te delavnice še enkrat.

Brat Ris: Najlepše je bilo predavanje o vojski. Izvedel sem veliko novega. Na koncu pa so dali vsem udeležencem delavnice tudi darilo.

Vidra Alenka: Križev pot ali proga preživetja. Najbolj pustolovski del sklopa izzivov je bila gotovo proga preživetja. Čakale so nas razne točke, na katerih smo skakali, plezali in se tudi obešali kot Tarzan. Z nami je bil vedno vodič, ki je kontroliral, če pošteno izvajamo igro. Na koncu nas je  čakal še labirint v visoki koruzi. Tako smo upali, da smo igro končali, a pred nami je bilo še kopanje v blatu. Prva točka je bilo obešanje na vrvico, spodaj pa je bil bazenček blata. Nato smo skočili čez pet motornih koles v drugi blatni bazenček, nato smo morali v blatno LEDENO vodo, potem pa še pod vodo. Na srečo je bilo vse to pričakovano in smo bili zato vsi primerno oblečeni.

 

  

 

 AVANTURA, KI NE POZNA MEJA

Izleti na morje (Sečoveljske soline in Portorož), v zaledje (grad Snežnik in Rakov Škocjan) in v okolico (Cerkniško jezero in Slivnica), ob njih pa še številni hike (triurni, sedemurni ali dvodnevni izlet v naravo z bivakiranjem), kolesarski izleti in izleti do bližnjega jezera s kopanjem vred so obogatili poznavanje okolice, kjer je potekal tabor.

Vidra Alenka: Zjutraj smo se skoraj vsi izvidniki in vodnice 1. baze odpravili v Sečovlje, kjer že več stoletij pridelujejo sol. Tam nas je čakal mož, ki nam je razlagal zgodovino in tehniko pridelovanja soli. Priznati je treba, da je bilo to predavanje nekoliko dolgočasno, še težje pa nam je bilo slediti razlagi zaradi pekočega sonca, saj ni bilo v bližini niti najmanjše senčke. V nekaterih predelih je celo smrdelo! Po kosilu, ki smo ga kar v naglici pojedli, smo bili bolj prosti in smo lahko šli na morje v Portorož. Tam je bilo precej bolj zabavno, saj smo se lahko sprostili med skakanjem v vodo, kvartanjem in klepetanjem. Pred odhodom smo si še privoščili sladoled ali osvežilno pijačo. Žal smo morali biti že ob treh pri avtobusni postaji, da bi se lahko pravočasno vrnili na tabor.

Galeb Katarina: Tudi naš vod Galebov je med raznimi dejavnostmi na taboru Pow Wow-a izbral »dan služenja”. V petek, 6 .avgusta  zjutraj, ko so se drugi vodi našega stega odpravili na morje v Portorož,  smo se mi podali v Ilirsko Bistrico. Šli smo v domače društvo, kjer so nam naročili, naj zdrsamo barvo s starih oken. Naši skupini so se pridružili še nekateri drugi skavti in taborniki in pridno smo poprijeli za delo. Na začetku se nam je zdelo naporno, potem ko smo razumeli način dela, je šlo lažje. Jutro je v hipu minilo, saj je bila družba prijetna in med delom smo si marsikatero povedali. Vseh oken seveda nismo dokončali. Po naših močeh pa smo le pomagali bližnjemu.

Sestra Sova: o kolesarskem izletu, na katerem se je ponesrečila.

Štartali smo že delno v zamudi. Med kolesarjenjem smo opazili, da je imela sestra Šmarnica počeno gumo. Ostali so pospešili nekoliko ritem, jaz in Šmarnica pa nisva utegnili obvestiti o počeni gumi. Ostali so šli tako naprej, medve pa sva se vrnili v tabor, kjer so Šmarnici zamenjali kolo. Potem sva se vrnili k ostalim. Skupaj smo nadaljevali pot. Ko smo se vsi spustili po strmini navzdol sem jaz padla s kolesa ... na srečo ni bilo nič hudega in sem se po dveh dneh spet vrnila na Pow-wow.

Sestra Iskra: Jaz sem se z vodom (sestra Iskra je bila članica voda, ki so ga sestavljale tudi tabornice iz Cerknega) udeležila poldnevnega izleta v Ilirsko Bistrico. Peš smo odšli do centra mesta, kjer smo si ogledali stari mlin na reki in razvaline gradu. Na koncu smo si privoščili še sladoled.
 

 

 

ADRENALIN V ŽILAH

Je ponujal udeležencem in udeleženkam Pow-wowa široko paleto najrazličnejših športnih pa tudi manj športnih in nekoliko bolj taborniških panog. Vodi so tako s svojimi vodniki lahko izbirali med tradicionalnim nogometom, odbojko, košarko in nekoliko manj tradicionalnim splash rugbijem, lokostrelstvom in orientacijskim tekom.

Medtem ko so se ostali vodi potili pod odbojkarsko mrežo ali med nogometnimi vrati, se je vod Panter odpravil na orientacijski pohod.

 

Pantera Mateja: Okoli devete zjutraj smo se odpravili proti izhodu tabora. Tu so nam dali geografsko karto kraja z narisanimi postojankami in listek, ki naj bi ga ožigosali pri vsaki postojanki. Začelo se je iskanje postojank. Ko smo pričeli z iskanjem šeste oziroma zadnje postojanke, je bila ura približno poldne, takrat so nas poklicali s tabora in nam rekli, naj se čimprej vrnemo na tabor, drugače ne bomo imeli časa za pripravo kosila. Na srečo je bil kraj, kjer smo se tedaj nahajali, blizu tabora. Tako smo bili primorani opustiti iskanje postojanke in se vrniti na tabor. Naj jo le opišem: s tabora smo šli do vasi, ki se je imenovala Dolnji zemon, hodili smo naprej po cesti, ki je peljala na Gornji zemon, na sredi pa smo zavili na cestko in nadaljevali pot po travnikih in poljih, dokler nismo končno ponovno dospeli na tabor.

Brat Ris: Najlepše je bilo lokostrelstvo, ker je tak miren šport in si bolj koncentriran. Na zletu sem streljal že petič. Ker so nas učili pravi profesionalci, smo se naučili tudi česa novega in izboljšali našo tehniko.

Lev Štefan: Popoldne smo se odpravili na veliki travnik k lokostrelstvu. Bilo nas je enajst izvidnikov in dva učitelja. Izročila sta nam ščitnik za roko, da nas tetiva ne bi udarila v roko, ko smo jo izpustili, lok in puščico. Razdalja od nas do tarče je bila približno 10 m. Vsi skupaj smo se postavili v vrsto in začeli streljati s puščicami v tarčo. Imeli smo na razpolago tri puščice. Vsakič sem zadel v rumen krog. Zelo rad bi še streljal v Bazovici. V sredo popoldne smo se  odpravili proti splash ragby. Bilo je zabavno, ker smo bili bosi na plastiki, kjer je staff zlil vodo z milom. Podajali smo si žogo, dokler nismo dali točko. Jaz bi rad igral to igro vsak dan.

 

 

Naši Marsovci

Kdo pa je skrbel, da so delavnice redno delovale, da so bili izleti do pičice dobro izpeljani, da je bila zletna trgovina vedno dobro založena, da je na taboru vladal red in disciplina? Skratka, da je res vse steklo kot po maslu in še bolje ??

Nedvomno je bilo to 150-glava množica Marsovcev (staff-ovci), ki so bili nastanjeni na koncu tabornega prostora. Med njimi je bilo tudi nekaj naših poznanih obrazov: osem tabornikov Rodu modrega vala in dve skavtinji.

Brat Martinček: Bil sem gospodar. Na predhodnici sem z ostalimi gospodarji napeljeval električni tok, popravljal vodo, žagal drva, popravljal zidke in vse, kar je bilo v zvezi z vzdrževanjem tabornih objektov. Prvi dan smo z ostalimi pregledovali plinske jeklenke, jih napeljevali, zadnji dan pa smo morali vse izklopiti.

Sestra Snežinka: Vodila sem delavnico bodypainting, ki je bila zelo dobro obiskana. Nekaj težav je bilo predvsem z opremo, saj nisem dobila take opreme, kot sem jo naročila. Udeleženci so se namreč morali zadovoljiti s tempera barvicami. Kljub tej tehnični težavi je bilo delavnica zelo uspešna.

Brat Škrjanc in sestra Noč o pionircih: Na taborni prostor smo dospeli že v sredo, 27. julija, na t.i. predhodnico. Z ostalo ekipo (op. na zletu je bilo vseskozi 10 pionircev), ki so jo sestavljali tudi štiri člani našega rodu, smo že pred prihodom glavnine postavili vhod v tabor in pripravili progo preživetja. Med taborjenjem pa smo vodili tudi tri delavnice: vsak dan je delovala delavnica velikih pionirskih objektov in delavnica maketarstva ter proga preživetja. Z ostalimi pionirci smo sestavili manjši delovni plan, tako da smo se vsi zvrstili na vseh delavnicah in imeli tudi nekaj prostega časa.

Brat Ščurek: Med taborjenjem sem sodeloval v skupini, ki je bila odgovorna za izlete. Ker smo imeli kar nekaj različnih izletov, smo se z ostalimi vrstili. Vsakič smo si porazdelili izlete. Mislim, da je bil najlepši izlet na Grad Snežnik in Rakov Škocjan.

Sestra Marelica: Vodila sem delavnico gline. Otroci so bili včasih res zelo izvirni;iz gline so sestavljali najrazličnejše stvari. Umetniško žilico in veliko potrpljenja so pokazale predvsem punce, fanti so večinoma delali zgago. Pohvaliti moram le dva fanta, ki sta bila zelo nadarjena.

 

 

Vestna vidra in Kresnica

 

 

 

 

Nazaj

SZSO©2004

-> Vrh strani